Primer 1: Pomoč pri pomnjenju imen

Delali smo z materjo in hčerko. Mati je imela Alzheimerjevo bolezen in obe smo vpraša­li, kaj bi si morda želeli, da si mati zapomni. Obe sta se strinjali, da bi želeli, da se starejša ženska spomni imena svoje odrasle hčerke. Logopedinja je začela uporabljati tehniko odloženega priklica, da bi jo to naučila. Dobila je pred kratkim posneto hčer­kino fotografijo (hčerki je povedala, naj si ne spreminja pričeske ali videza s fotografije) in jo pokazala starejši ženski. Rekla je: »To je tvoja hčerka Judy. No, kdo je to?« Starejša ženska je odgovorila s hčerkinim imenom. Po tehniki odloženega priklica sta vadili v ponedeljek in nato spet v sredo. V petek dopoldne je logopedinja z žensko delala ravno, ko je na obisk prišla hčerka. Starejša ženska je pogledala hčerko in rekla: »Judy, kako si?« Logopedinja je rekla, da je zelo vesela, da je gospa lahko svojo hčerko poklicala po imenu. Gospa jo je pogledala, kot da bi bila nora, in rekla: »Seveda poznam ime svoje hčerke. Le kako bi ga lahko pozabila?«

Koristno spoznanje: Osebe z demenco lahko pozabijo, da pozabljajo. Imena neke osebe se lahko naučijo z uporabo fotografije, vendar pomaga, da sta fotografija in videz te osebe zelo podobna.

Neznanec v ogledalu, str. 178, Kako bi lahko pozabila, kako ji je ime?

Primer 2: Pomoč pri varnem gibanju

Na oddelku za demenco je živela starejša gospa z Alzheimerjevo boleznijo, ki je imela tudi osteoporozo. Stvari so napredovale do točke, da je nekaj članov osebja in sorodnikov začelo skrbeti, da si bo zlomila nogo ali kolk, ker je imela včasih težave pri usedanju na stol. Bali so se namreč, da bo zgrešila stol in padla na tla. Fizioterapevtka je začela delati z njo, da bi jo naučila novega načina usedanja, ker so se ji zaradi Alzheimerjeve bolezni v devetem desetletju življenja razvili spominski primanjkljaji. Terapevtka je s pomočjo tehnike odloženega priklica žensko učila, da je, ko se je začela usedati, rekla: »Pogledati moram, ali je za mano stol.« S stanoval­ko je tudi vadila, da je z rokama segala nazaj in prijela naslonjali za roke na stolu, ko je izrekala te besede. Tako so se kinestetične iztočnice in mišični signali pri usedanju asociirali z izgovarjanjem strategije, povezane z motoričnim učenjem – prijeti naslonjali za roke na stolu. Na ta način se je lahko varno usedla. Če so jo vprašali, zakaj vedno prime naslonjali za roke na ta način, je ženska odgovorila: »Ker stola morda ni tam.« Gospa je razumela pomembnost učenja te strategije in je lahko s pomočjo tehnike odloženega priklica zaobsla spominski primanjkljaj ter se naučila novega in varnejšega načina usedanja, ki se ji je zdel razumen.

Neznanec v ogledalu, str. 176, Lepo sedenje

Vir:

Cameron J. Camp: Neznanec v ogledalu. Detektivski priročnik za reševanje težav, povezanih z Alzheimerjevo boleznijo in sorodnimi motnjami. Celjska Mohorjeva družba, 2020.

Preberite tudi:

O tehniki odloženega priklica

O tem, kako se uči oseba z demenco