Kdor išče pomoč na domu, je car! Zakaj tako mislim? Pa zakaj mislim, da morda obstaja tudi boljša alternativa? Nekaj misli naj nanizam v naslednjih vrsticah.

Pomoč na domu ponavadi obsega gospodinjsko pomoč, pomoč pri negi in oskrbi starejše, delno pokretne ali nepokretne osebe, morda druženje ali spremstvo k zdravniku ter podobno.

Kdor se odloči poiskati pomoč za svojo (starejšo) osebo, je najbrž ugotovil, da sam potrebuje čas in prostor ter da so stvari, situacije, osebe in potrebe, ki presegajo njegove zmožnosti. Morda začasno, morda pa tudi trajno.

Pa vendar se pod (storitev) pomoč na domu vrinejo tudi druga pričakovanja ali predstave, ki včasih naredijo več škode, kot koristi.

Marsikdo, ki je končni prejemnik pomoči na domu, ima težave z mobilnostjo, zdravjem ali vsakodnevnimi dejavnostmi. In ravno tukaj pride do glavnega prepada med dejanskim stanjem in pričakovanji oziroma zmožnostmi pomoči na domu.

Mnogokrat je delovna terapija bolj smiselna izbira

Namreč, pri pomoči na domu usposobljeni (ali včasih celo najeti, neusposobljeni!) socialni oskrbovalci, negovalci ali pomočniki pomagajo pri vsakodnevnih nalogah, kot so kuhanje, čiščenje, pomoč pri osebni higieni, oblačenju, nakupih, prevozu ali preprosto druženju. 

Čisto drugačen pristopa pa ponuja delovna terapija, ki (starejši) osebi pomaga in pokaže, kaj naj naredi, da si ponovno pridobi ali ohrani svoje sposobnosti. Pa naj gre za oblačenje, čiščenje, pripravo hrane, obvladovanje zdravil, obračanje v postelji, sposobnost govora, požiranja, premikanje z invalidskim vozičkom, ali pa kaj drugega. Ohranjati samostojnost, prilagajati se situacijam tako, da smo pri tem varni in uspešni, aktivirati se na telesnem, duševnem in duhovnem področju, na vse to se osredotočamo delovni terapevti! (In ker različne stroke ponujajo različen spekter znanja in pomoči, so v raznih zdravstvenih in socilanih institucijah zaposleni različni zdravstveni profili…)

Zakaj se torej zaradi najete/ plačane pomoči na domu mnogokrat naredi več škode kot koristi? 

a) Ker oseba z slabšo mobilnostjo ne potrebuje pokroviteljstva, ampak prikaz vaj za izboljšanje gibljivosti, moči in koordinacije. Potrebuje prilagoditev kopalnice, da se bo šla lažje stuširat, dvignjen kavč, da bo lažje vstala s kavča, odstranitev ovir, da se bo bolj varno premikala po stanovanju. Potrebuje pravilne medicinske pripomočke, da se bo varno gibala in da bo ob ustreznem programu vaj svoje stanje vzdrževala (da se gibljivost ne bo poslabšala) ali izboljšala (da bo iz hoje z hojico napredovala na bergle in potem na samostojno hojo brez pripomočkov). Pomoč na domu seveda pomaga premostiti neko krizo, ne vzpodbuja pa človeka k samostojnosti. Kot je rekla Marija Montessori: “Karkoli naredite namesto njih, jim s tem nekaj vzamete.”

b) Ker oseba z demenco ne potrebuje vdanosti v usodo in čakanja, kdaj se bo poslabšalo in kako bo takrat. Ampak potrebuje načrt ter izobražene in opolnomočene svojce. Potrebuje prava vprašanja, ki dajo odgovore (npr. kaj hočem za svojo nego, ko bom obnemogel, kdo naj upravlja z mojimi financami, ko sam ne bom več zmogel, kje želim preživeti zadnjo fazo bolezni, kako je s srkbništvom, katere pravice mi še pripadajo ipd.). Oseba z demenco potrebuje prilagoditve okolja (vidne oznake, opomniki ipd.), saj le-te v začetku bolezni najbolj pomagajo možganom, oseba pa tako ohranja svoje sposobnosti, varnost in dostojanstvo. Svojci potrebujejo nekoga, ki jim pove kaj o tem, kako pravilno komunicirati z osebo z demenco, kaj uvesti in rutino in kaj umakniti. In tudi to so spretnosti in znanja delovnih terapevtov.

c) Ker oseba, ki ima težave z vsakodnevnim funkcioniranjem, ne potrebuje nekoga, ki naredi vse namesto nje. Ampak potrebuje nekoga, ki ji pove, kako naj spremeni tisto, kar že dela – zato, da bo lažje in bolje živeti. In da bo to življenje kvalitetno in z več samostojnosti dlje časa.

Od pomoči na domu k opolnomočenju za samostojnost

Kot rečeno, z vsem zgoraj naštetim se ukvarja delovna terapija, ne pa pomoč na domu :). Delovna terapija je namreč usmerjena v negovanje dostojanstva in smisla. Dostojanstvo pa je v samostojnosti, v koristnosti, v duhovni dimenziji bivanja, v ponosu nase, tudi v sodelovanju. Ne pa v odrivanju manj zmožnega, v prevzemanju tuje odgovornosti, v vsiljevanju, v pokroviteljstvu.

Nikoli namreč ne bo dovolj negovalcev, pomoči na domu, oskrbovalcev, socialnih delavcev… Potrebe naših (starejših, onemoglih) ljudi bodo vedno velike. Bomo pa vsi največ pridobili – tako posamezniki, kot družine in širša družba ter zdravstveni sistem, družba in država, če svoje ljudi usposobimo, kako naj sami bolje obvladujejo ali celo izboljšujejo svoje bolezni ali zmanjšane zmožnosti.

Seveda pa to pomeni, da za svojo samostojnost naredimo toliko, kolikor sami največ lahko. Tako namreč najbolj krepimo svoje fizične in psihične sposobnosti: ko sami rešujemo probleme ali se lotevajmo novih izzivov, se lahko tudi pohvalimo in smo zadovoljni sami s sabo. Če tega na neki točki svojega življenja ne (z)moremo, seveda proiščemo primerno pomoč. To nam omogoča osebnostno rast in visoko kakovost življenja, hkrati pa nas na primer ščiti pred depresijo ali demenco. Menim pa, da je za to potreben velik in celosten premik ljudske zavesti in pa odprtost sprejeti tudi drugačen pogled na situacijo ali bolezen.

Tudi pomoč na domu je koristna

Še kratko pojasnilo za konec: pomoč na domu je vsekakor izjemno dobrodošla in izjemno potrebna storitev in ljudem prinaša tudi nepogrešljiv socialni vidik oziroma socialno oskrbo, druženje, klepet – in mnogokrat je to edini socialni stik za starejšega čoveka tisti dan. Prav tako je lahko pomoč na domu izjemnega pomena v nekih premostitvenih obdobjih. Biti pa mora strokovna in starejše ljudi spodbujati in jih informirati tudi o drugih možnostih v njihovem okolju.

Vse dobro vam, bralcem! Zavedajte se komplementarnosti in hkrati različnosti pomoči in terapije na domu.