Vprašajte jih, kaj bi oni jedli, ne predvidevajte. Spomnite se, kaj in kako so vam kuhali, ko ste bili majhni. Ajmoht, močnik, gres, domača kurja juha?

Naj lepo izgleda in bo dobro. Okusi naj bodo močnejši, ne miksajte zelenjave+omake+mesa skupaj. Ker okus za sladko ostane najdlje, bodo morda raje pojedli kaj sladkega ali osladkanega.

Naj bo kalorično in hranljivo. Tako kot pri otrocih: ne želijo rdeče pese?-dajte jo v čokoladni biskvit. Ne bi korenja, ker se zatika med zobmi-zdrava korenčkova torta. Bolje manj in kvalitetno-zelenjava in mleko od lokalnega kmeta, kot več, pa da gre vse vstran, ker ne želijo pojesti.

V hladilniku vnaprej pripravite hrano v prozorni embalaži in zapišite/označite kaj je notri: mini sendviči, mesne kroglice, narezana zelenjavo, narezana domača pizza, pripravljena grška solata. Ljudem s kognitivnimi težavami je včasih težko sestaviti skupaj obrok iz sestavin. No, pa če smo leni ali utrujeni tudi sami včasih rajši jemo čokolino kot pa si pripravimo sendvič. Tudi v embalaži v hladilniku naj bo lepo servirano.

Stran od čokolad, smokijev, čipsa, piškotov. Procesirana hrana bo dobra za hitro potešitev, njihovemu telesu in umu pa ne bo pomagala.

Hrana in pijača naj bosta na večih mestih v stanovanju: seveda v hladilniku, kakšno sadje na pultu v kuhinji, pa morda zunaj, kjer se sprehajajo, da služi kot vizualni opomink: »o, voda, lahko bi malo popil«.

Jejte skupaj oziroma jim to možnost ponudite, tudi če vam zatrjujejo, da so si že skuhali in so jedli. Ko jeste skupaj, mimogrede tudi oni več pojedo, malo zato, ker se imajo luštno, pa tudi zato, ker vidijo vas (kaj in kako delate: kako si naložite hrano, kako nosite pribor do ust), in tudi zato, ker je obrok kot bi moral biti: vsi za mizo.

Morda vam bo v pomoč video tukaj (od 17.15 dalje):