Kot družba se staramo in vsak od nas bo slej ko prej prišel v stik z nekom, ki ima zmanjšane telesne, morda pa tudi kognitivne funkcije. Na tovrstne situacije je potrebno biti pripravljen in o njih vnaprej razmišljati. Kako se lotimo pogovorov o kognitivnem upadu? Kako naj si pomagamo in kakšne strategije lahko uporabimo?

Morda najprej … česa NE naredimo?

–Ne napadamo  (“Ti si neumen. Imaš demenco. Odpeljalo se ti je.”). To lahko pri človeku aktivira mehanizme strahu, tesnobnosti in agresivnosti, ki se nahajajo v amigdali v naših možganih. Človek se bo ustrašil te tematike, pogovora o njej, misil bo, da se ga hočemo znebiti, da ni več za nobeno rabo, zaprl se bo vase, postal bo defenziven.

–Stvari pustimo, kot so. Nikakor! Na ta način potencialno katastrofo puščamo, da bo zrasla v še večjo. Če ima človek dejansko kakšen deficit/težavo, in se to ne bo odkrilo, ker se s tem ne želimo soočiti, se tudi težava ne bo odkrila in bo morda oseba kognitivno še bolj nazadovala. Hitrosti nazadovanja pa ne moremo predvideti pri nikomer.

Kdo naj se tega loti?

Pozornost namenimo tudi temu, da pogovor začne nekdo, ki ga oseba spoštuje ter posluša in upošteva njegovo mnenje. Morda je to so-zakonec, kakšen od otrok, sosed, najboljši prijatelj, vodja skupine v katero se oseba vključuje, morda župnik ali verski vodja.

Vsekakor pa ne posegamo daleč nazaj. Tega pogovora se ne more lotiti nekdo, ki že dolgo ni bil v stiku s to osebo, saj bi to lahko delovalo kot zarota družinskih članov.

Kako se torej tega lotimo?

-Z VŽIVLJANJEM V DRUGEGA

Če opazimo, da človek ne zmore več sam parkirati, saj ima težave z vizualno-prostorsko orientacijo, to nagovorimo: “Ti, Janez, tole je pa kar ozko parkirno mesto, tudi mene je včasih strah, kako bom parkirala. Zato kdaj avto kar ob hiši pustim.” Ali pa (če smo človeku bližje, še bolje razumemo): “Hm, včasih si znal bolje parkirati.”

Če opazimo, da človek ne zmore več priklicati imen, to nagovorimo: “Ti, Marija, jaz te prav občudujem, da imaš toliko prijateljev. Kako si zapomniš vsa njihova imena? Tudi meni bi bilo težko”. Ali pa: “Joj, Marija, tale gospa negovalka je bila pa res prijetna. Ampak je pa včasih kar težko zapomniti si vsa njihova imena, ko se pa ves čas menjavajo.”

Če opazimo, da človek opušča, kar je imel rad in se zapira vase, to nagovorimo: “Gal, opazila sem, da od smrti žene nič več ne hodiš ven, niti na našo skupino. Najbrž ti je zelo težko po vsem tem, kar si dal skozi, biti med ljudmi?” Ali pa: “Kako radi imamo tvojo unikatno keramiko, Gal. Prav želimo si, da bi spet kaj prišel med nas, izvedel kakšno delavnico in nam pokazal kaj sedaj ustvarjaš. Pogrešamo te!”

-Z ISKRENIM ZANIMANJEM

Uporabila bom zgornje primere:

Gospod Janez več ne zmore parkirati avta. “Ti, Janez, kako pa se tebi zdi, da ti je tole parkiranje šlo? Sem imela občutek, da sva skoraj popraskala avto, to bi bilo pa kar neugodno, glede na to, da je bil že prejšnji teden na servisu potem, ko se je na parkirišču nekdo zaletel vate”.

Gospa Marija ne zmore več priklicati imen. “Joj, tale imena so pa kar težka za zapomnit. Jih raje zapišemo in prilepimo zraven sliko, da boš lažje sodelovala s temi gospemi?”

Gospod Gal opušča svoje interese in se zapira vase. “Gal, kako si pa ti kaj zadnje čase? Še vedno delaš z glino? Že dolgo te nisem videl na sejmu, pa tudi na skupini te pogrešam. A rabiš kakšno pomoč ?”

Kaj pa potem, ko smo pogovor uspešno začeli?

Pogovor zapeljemo tako, da vidimo ali oseba sploh ima uvid v lastne težave, ali zazna kakšne spremembe?

Če jih in če je oseba pozitivno naravnana, lahko izpeljemo kakšen kratek preizkus sami doma ali pa predlagamo obisk pri osebnem zdravniku, da lahko oseba sama preveri, ali je res kaj narobe. Lahko predlagamo tudi obisk delovnega terapevta na domu. Ta ima določena znanja o tem, kako preko standardiziranih ocenjevanj in ocene funkcioniranja dobiti vplogled v to, ali so težave osebe pričakovane glede na njeno starost ali ne (ni pa to diagnoza, diagnosticiranje opravi nevrolog ali klinični psiholog).

Če pa oseba nima uvida v lastno stanje, če se ji zdi, da ona nima nikakršnih problemov ali pa postane oseba celo defenzivna, je dobro, da se s kom posvetujemo. V osebo ne silimo dalje, je ne prepričujemo v svoj prav. Tako namreč lahko izgubimo oseben, pristen in pozitiven odnos z njo.

Pozitivni odnosi so namreč bolj pomembni od medicinskih diagnoz, te odnose si bo bolj oseba bolj zapomnila in so zanjo na dolgi rok bolj pomembni.