Delovna terapija uporabnika obravnava celostno: poleg trenutnih sposobnosti nas zanimajo tudi prejšnji hobiji ter želje za naprej. Zanimajo nas navade, rutine in vloge, ki oblikujejo uporabnikov vsakdan. Zanimajo nas vrednote, ki so mu pomembne in cilji, ki jih zasleduje. Zanima nas njegova socialna mreža, njegovo fizično okolje, njegov finančni status, njegova (ne)povezanost z lokalnim okoljem.

V bolj kliničnih okoljih delovni terapevt veliko sodeluje s fizioterapevtom, saj fizioterapevt osebi pomaga preko vaj (vstajanje, vaje za ravnotežje, za moč ipd.). Vključevanje fizioterapevtske obravnave je smiselno, ko je oseba še preveč onemogla (torej gre res za fizično nezmožnost opravljanja neke aktivnosti). Delovni terapevt pa nato osebo usposobi za aktivnost (umivanje, oblačenje,presedanje … ples, kuhanje, nakupovanje … ). Delovni terapevt nato preko ponavljanja aktivnosti in izboljševanja tehnike pomaga osebi do večje samostojnosti in večje samozavesti pri izvajanju aktivnosti.

Delovna terapija pa se ne dotika samo osebe same, ampak gleda širše: s pogovorom in ugotavljanjem dejanskega stanja delovni terapevt vključuje, ozavešča in izobražuje tudi družino osebe, morebitne druge oskrbovalce ter poveže osebo z organizacijami in posamezniki v lokalni skupnosti.

Tudi zdravstvena nega, predvsem v patronažni dejavnosti, lahko v nekaterih pogledih deluje podobno kot delovna terapija (svetovanje o prilagoditvah doma, ), vendar pa imajo medicinske sestre vsaj v splošnem manj znanja o stopnjevanju aktivnosti za dosego cilja (npr. pri kapi, pri Parkinsonovi bolezni), podobno velja za znanja o tem, kako aktivnost razdeliti na manjše koščke, da bo za osebo obvladljiva. Pomembno je tudi to, da osebi tekom rehabilitacije ne pomagamo preveč, ampak jo znamo na pravilen način vzpodbuditi, da čim več opravi samostojno – tudi tukaj je že sam pristop, paradigma zdravstvene nege drugačna, pri negi gre res bolj za aktivnost zdravstvene nege in drugega negovalnega osebja, in za večjo pasivnost osebe, oziroma je oseba tista, ki sprejema nego in ne naredi nujno kaj veliko zase.

Nazaj k delovni terapiji: ključna je motivacija osebe in želja po spremembi. Karikiram: v fizioterapiji bo morda marsikomu bolj všeč, saj bo imel, priklopljen na kakšno aparaturo, občutek da se več dogaja. Medtem ko bo moral tekom vključenosti v delovno terapijo morda spremeniti tehniko oblačenja, se naučiti umiti zobe z drugo roko, se naučiti iz invalidskega vozička (na omejenem prostoru) prestaviti se na WC z eno nogo, odstraniti svoje preproge, ki so krasile stanovanje 10 let (in se je vanje redno spotikal). Tovrstne spremembe terjajo vajo, vztrajnost, prilagoditev, prinesejo pa samostojnost, varnost in lahko vrnejo dostojanstvo.