Nihče ne želi pasti. Pa vendar lahko za lastno varnost naredimo več, kot si mislimo, predvsem pa dokaj prej, kot si mislimo. Skrb za svoje oči, ušesa, stopala, kosti, zdravila in prehrano lahko bistveno pripomore k varnosti. Vse to je še posebno pomembno za vse starejše osebe, ki živijo same, za vse, ki že imajo izkušnjo padca in za vse, ki so po kakršnikoli okužbi, operaciji ali poškodbi, ko je potrebno biti še posebej previden, da morebiten padec ne bi še dodatno poslabšal situacije.

Če se hočemo tega lotiti čim bolj celostno, je potrebno nasloviti dejavnike osebe (fizične lastnosti, prepričanja, motivacije, preteklost, travme ali pozitivne izkušnje), okolja (grajeno okolje, storitve in možnosti v bližini, bližina bližnjih, kulturno okolje) in dejavnosti (kako neko aktivnost izvajamo/delamo – položaj, ali je to rutinska aktivnost ali nekaj novega, ali uživamo ali trpimo zraven). Delovni terapevt prek pogovora in opazovanja osebe med neko aktivnostjo lahko te dejavnike oceni in naslovi tveganja.

Kako? Najprej s prepoznavanjem dejavnikov, ki pripomorejo k padcu (na primer pogosta pot do stranišča preko noči). Nato z ozaveščanjem, da je neka stvar sploh problem (na primer neprimerna obutev, sedenje večino dneva). Potem s postopnim uvajanjem sprememb v rutino, pa z učenjem novih spretnosti (učiti se pobrati s tal po padcu)in drugačne izvedbe aktivnosti (kako po stopnicah, da bo sedaj varno) in seveda s smiselno prilagoditvijo okolja (na primer z ročaji in držali).

Delovna terapija zna nasloviti vse zgornja naštete kompleksne dejavnike in tako pripomore k zmanjšanju števila padcev v domačem okolju, zmanjša število hospitalizacij starih ljudi ter s tem povezane stroške in omogoči starejšim ljudem, da ostanejo doma in da ostanejo aktivni.