Individualizirana obravnava starostnika na domu omogoča terapevtu, da se osredotoči na specifične potrebe in izzive posameznika v njegovem domačem okolju, kjer oseba preživlja največ časa. S tem pristopom je mogoče doseči boljše rezultate (v primerjavi z ambulantno, bolnišnično obravnavo) in povečati kakovost življenja starejših oseb.

Prilagoditev terapije specifičnim potrebam posameznika

Pri delovni terapiji na domu terapevt analizira potrebe okolja, potrebe same osebe in pa seveda vsakodnevne naloge, s katerimi se starostnik sooča. V neki ambulanti ali pa ob kakšnem krajšem obisku kakega zdravstvenega delavca se lahko zgodi, da se kakšnega od izzivov, s katerimi se oseba sooča, niti ne morejo dotakniti. V preteklosti sem delala s svojci, ki so bili tako iz sebe, da so celotni obisk govorili samo oni, do obolele osebe niti nismo prišli. Ob drugi priložnosti se je tekom pogovora izkazalo, da starejša oseba in njeni svojci sploh ne vidijo izzivov na enak način (eni so mislili, da je problem higiena, drugi, da je problem prehrana). Ob drugi priložnosti se je zgodilo, da smo po uri pogovora s svojci in z osebo prišli do zaključka, da je problem kognitivnega upada v resnici izjemno resen in da oseba morda potrebuje nadaljnjo diagnostiko in več strokovne pomoči – kar je pomenilo, da namen in pristope terapije popolnoma spremenimo. Stalna prilagodljivost osebnji situaciji je bila torej ključna za identifikacijo problema in za odločitev za pravilen pristop v terapiji.

Večja samostojnost = manjša odvisnost

Ena izmed ključnih prednosti individualizirane delovno-terapevtske obravnave na domu je, da omogoča starejšim ohranjanje največje stopnje samostojnosti. Samostojnost v svojem okolju pa lahko razvijemo samo tam, kjer smo. S pomočjo prilagoditev in strategij, ki so specifične posameznikovim zmožnostim, lahko starostniki opravljajo vsakodnevne naloge z manjšo podporo, kar izboljša njihovo samozavest, ohranja dostojanstvo, ohranja njihove spretnosti inn zmanjšuje potrebo po (plačani) pomoči, oskrbi in negi. Delovni terapevt pomaga zmanjšati občutek odvisnosti od drugih in povečuje samozavest pri izvajanju vsakodnevnih aktivnosti.

Kako? Oseba z demenco se na primer težko orientira v prostoru. Delovni terapevt se z osebo in s svojci pogovori, nato pa oceni, koliko oseba še lahko prebere, vidi, prepozna in oceni njeno okolje. Izkaže se, da v glavnem prostoru, kjer oseba preživi največ časa, sploh ni ure. Edina ura je na hodniku, ki pa sploh ni primerno osvetljen. Predlaga nakup dveh novih ur s podlago, ki je kontrastna kazalcem in ima celike številke – ena ura se namesti v glavni prostor, druga pa v splanico, kjer oseba spi in jemlje zdravila. Zraven ure se namesti tabla piši-briši, kamor oskrbovalci zapišejo urnik osebe za tisti dan. Delovni terapevt na tla nalepi rdeč trak, da oseba lahko hitro najde pot do stranišča. Na ta način se izboljša stanje z uhajanjem urina in blata, oseba postane bolje časovno orientirana, svojci pa manj nemirni, saj jih je oseba prej stalno zasledovala in spraševala, kdaj bo kosilo, kdaj gre lahko ven ipd., zdaj pa ima urnik na vidnem mestu.

Stalna podpora in prilagodljivost

Zdravje starejših ljudi je pogosto nestabilno, niha znotraj posameznega dneva, tedna, meseca. Stalno spremljanje zdravstevega stanja, pa tudi razpoloženja in potreb po drugi podpori je izjemno koristno z večih vidikov. Najprej z vidika poznavanja osebe, starejši ljudje so namreč v splošnem dokaj nezaupljivi do ljudi in storitev, ki vstopajo v njihov dom in na nek način motijo njiihov ritem. Če prihaja stalni strokovnjak, je to za starejšo osebo lažje. Drugi razlog za to je, za stalno spremljanje je, da je dejansko bolj finančno ugoden; terapevt ali drugi delavec, ki je osebo že spoznal in o njej zbral pomembne zdravstvene in druge podatke, bo lažje in hitreje predlagal terapijo ali druge pristope, ki bi osebi koristili. Lahko gre namreč tudi za podporo v smislu enega telefonskega klica ali video klica, ki je hitrejši in cenejši kot fizični obisk, lahko pa enako koristen za osebo in njene svojce. Gre seveda tudi za kvaliteto storitve in za kvaliteto odnosa med terapevtom in osebo; zaupanje (in pozitivne izkušnje) iz prejšnjih srečanj bo seme, ki bo lahko rodilo boljše rezultate, hitrejše okrevanje, oseba nbo terapevta bolj poslušala in nasvete bolje sprejela (kot le bi šlo za novo storitev, nov pristop). Ravno ta zgrajeni odnos bo omogočal spremljanje dejanskega napredka in prilagodit v terapije v skladu s spremenjenimi potrebami. Ta prilagodljivost je ključna za neke dolgoročne koristi.

Dolgoročna korist za starostnika pa je tista, ki bi jo morali zasledovati vsi, od starejših samih, do oskrbovalcev, širše družine, družbe, politike in zdravstvenega sistema.