Amigdala je majhna struktura v naših “primitivnih” možganih, ki skrbi za to, da nas drži pri življenju. Pravzaprav, da se znamo odzvati na svoje potrebe in potrebe okolja. Nastala je zelo zgodaj v našem evolucijskem razvoju, zato se skriva znotraj možganov.
Lokacija amigdale v možganih Vir slike (klik)
Kakšno funkcijio ima amigdala?
Amigdala nam pomaga:
– prepoznati nevarnost (ko smo dojenčki, s pomočjo amigdale znamo prepoznati nevarne dogodke in obraze),
– zadovoljiti potrebe (lakota/žeja, spanje, odvajanje, udobje, bolečina)
– najti zadovoljstvo in veselje v življenju
Pri osebah z demenco pride do propadanja možganskih celic, med drugim je prizadeta tudi amigdala in seveda sposobnosti, ki jih amigdala omogoča. Vemo pa, da se najdlje ohrani ena zmožnost amigdale, in sicer čustveni odziv na nek dogodek. Tako si oseba z demenco ne bo zapomnila dogodka, si bo pa zapomnila, kako se je ob neki osebi, na nekem kraju, ob nekem dogodku počutila. In bo to vedno znova znala povezati s tisto osebo, krajem, aktivnostjo.
Ugotovili smo, da amigdala skrbi za prepoznavanje nevarnosti v našem okolju. Ne gre samo za gre za fizično, ampak tudi za socialno ali emocionalno “nevarnost”. Na to se naše telo odzove:
– z begom (hitro se umaknem),
– z bojem (fizični obračun),
– s strahom (zamrznem v situaciji),
– s skrivanjem (počasi se umaknem, odidem), ter
– z iskanjem pomoči (nekoga drugega prosim, da reši situacijo oziroma mene samega).
Ugotovili smo tudi, da amigdala skrbi za zadovoljevanje naših potreb:
VNOSA:
-za uravnavanje lakote in žeje
-za prehranjenost z vsemi potrebnimi nutrienti
–za kisik,
–pa tudi za “čutveno prehranjenost” s pohvalami, da vem, da me nekdo ceni, da sem nekomu potreben.
ENEGRIJE:
-za to, da energijo porabim (budnost)
-za to, da energijo obnovim (spanje)
-za ohranjanje tega cirkadialnega ritma (budnost-spanje oziroma dan-noč), da vem koliko spanca potrebujem in kdaj ga potrebujem
-da vem, s katerimi aktivnosti napolnim svoj “čustveni rezervoar”
ODVAJANJE:
-izločanje vsega, česar telo ne potrebuje
(urin, blato, znoj, slona, sluz, solze, CO2…)
UDOBJE:
-da vem, ali mi je nekaj prijetno ali neprijetno
(površine, obleka, pohištvo, socialne situacije, senzorne izkušnje)
BOLEČINA
–da vem, kaj mi povzroča telesno bolečino in se znam temu izogniti (boleč sklep, preležanina, vlažna koža)
-čustvena bolečina, duhovna praznina
Kako vse to pomaga pri razumevanju in skrbi za osebo z demenco?
Kot oskrbovalec osebe z demenco moram vedeti, da nek NENAVADEN ČUSTVENI ODZIV na situacijo ne sporoča nujno tega, kar je oseba z demenco povedala, ampak sporoča POTREBO, nekaj, kar ji manjka, nekaj česar imaorda preveč.
Primer: Oseba z demenco pride do nas in toži, da pogreša svojo mati. To, kar oseba reče, najprej na glas ponovimo, da oseba ve, da smo jo slišali in razumeli. S tem si tudi zagotovimo nekaj časa, da razmislimo, kaj oseba potrebuje. Osebo pomirimo na podlagi poznavanja njene življenjske zgodbe (drzi, res si imela skrbno mamo, da, težko je, ko pogrešamo nekoga, ki ga že dolgo nismo videli…). Potem razmislimo, katera potreba se lahko skriva za izrečenim.
Morda pogreša, da bi jo kdo opazil in pohvalil (vnos)? Je morda pozno popoldne in je utrujena (energija)? Ali že dolgo ni odvajala blata, pa si je to “tesnobo” v sebi napačno razložila kot pogrešanje sebi ljube osebe (odvajanje)? Je bila oseba cel dan sama doma (občutek ne-udobja)? Ali je zares prišla do spomina svoje pokojne mame, pa sedaj ne ve, kako predelati to bolečino (čustvena bolečina)?
Lahko gremo po stare slike in obudimo dobre spomine na mamo (naslovimo čustveno bolečino). Lahko se osebi za pol ure posvetimo (skozi njej pomembno aktivnost!) in tako odženemo občutek osamljenosti.
Lahko jo najprej usmerimo na stranišče, morda pa je res odvajanje tisti “težek” občutek v osebi.
Lahko jo spodbudimo k počitku.
Lahko jo pohvalimo, kako lepo je, da je še vedno povezana s svojo mamo na tak način, da se spomni nanjo, da kaj zmoli zanjo, da prižge svečo.
Amigdala in demenca – skrb za osebo z demenco
S svojimi zdravimi možgani se moramo naučiti osebo z demenco pomiriti. Poznavanje možganskih struktur in njihovih funkcij nam lahko pomaga, da osebo z demenco lažje razumemo in se nanjo bolj smiselno odzovemo. Pomirimo pa jo najlažje tako, da smo mi sami mirni. Da imamo znanje o možganih osebe z demenco in da imamo toliko fleksibilne možgane, da v tistem trenutku pomislimo na nekaj načinov, s katerimi bi lahko naslovili nek izziv pri skrbi za osebo.
Predvsem pa moramo znati prepoznati, kdaj naš odziv na osebo z demenco predstavlja njej nevarnost, se takrat umakniti ali pa spremeniti to, kako govorimo in ravnamo z osebo z demenco.
Če se bomo namreč spustili v čustveno bitko, v prepričevanje ali v zanikanje njene realnosti, bomo osebi sporočalo, da so njene potrebe po varnosti in udobju nepomembne. Teh potreb ne bomo znali nasloviti, zato bomo trčili ob še večje osebno nezadovoljstvo, frustracijo, jezo, nemoč in odpor.
Spremenimo se mi, ker se oseba z demenco ne more. Naši možgani so še zdravi, njeni pa se ne morejo več pozdraviti.
Preberite, kako še lahko pom agate osebi z demenco: ki misli, da po hiši hodijo drugi ljudje in ji premikajo stvari, pa tudi, kako osebi z demenco pomagati pri časovni orientaciji.
Viri:
0 komentarjev