Hospitalizacija je lahko težka preizkušnja, pa naj gre za padec, zlom, dializo, nevrološko stanje, raka … Glavno pa je, kako ravnamo, ko se oseba vrne nazaj domov. Po prihodu iz bolnišnice se svojci velikokrat znajdejo v nezavidljivem položaju: (starejša) oseba je slabotna, včasih zmedena, kar nekaj časa traja, da nazaj usvoji prejšji urnik, svoje rutine, navade in vloge. Velikokrat si niti ne pusti pomagati, če pa že, pa je to v manjšemu obsegu, kot bi svojci morda želeli. To privede do frustracij, jeze in nerazumevanja vseh vključenih. Podpora delovne trapije je tukaj lahko ključna – poglejmo kako in zakaj.

Navajanje na dom in na nov način dela

Navajanje na dom po prihodu iz bolnišnice pomeni marsikaj:

-navaditi se na drugačen način delati, kar si delal prej (po zlomu kolka je odvanjanje, oblačenje in transport obrokov lahko velik izziv, in dokler ne pridemo domov se o tem niti ne sprašujemo, saj si ne predstavljamo, kako bo vse to izgledalo in kaj vse se bo spremenilo),

-uvajanje novih zdravil (zagotoviti moramo, da oseba razume, za kaj ima nova zdravila, da ve, kdaj jih jemati, kako pogosto in da zagotovimo, da jih zna vzeti sama, poskrbeti moramo tudi za to, kdo bo dostavil zdravila, ko bo teh zmanjkalo oziroma kdo bo v tedenski dozator zdravil namestil nova, če oseba tega sama ne more),

-gibanje: hoja, vstajanje in usedanje (v bolnici so nam bile prilagojene mize, stoli, postelje, hodniki so bili dovolj široki, doma pa pogostokrat ni tako),

-pomoč ni več vedno na dosegu klika na gumb (koga bomo poklicali, ko bomo naletili na oviro, kako bomo tega človeka poklicali, kaj bomo naredili, če ta človek ne bo na voljo, kaj bomo naredili, če pomoči na domu ne bomo mogli spustiti v stanovanje?),

-obvladovanje bolečin (po padcu ali zlomu se lahko bolečine pojavijo v čisto drugih predelih telesa, kako se bomo soočali s tem?)

– … In še bi lahko naštevali, po prihodu iz bolnišnice naletimo na kup nekih ovir, sprememb …

Kako torej pomaga delovna terapija na domu

Okrevanje se lahko zaplete zaradi več razlogov, ki vsi lahko privedejo do ponovne hospitalizacije. Lahko, da smo slabo informirani o stanju o sebe in o tam, kako najbolje poskrbeti za tako osebo. Lahko, da z osebo dejansko narobe delamo: nudimo preveč ali pa premalo pomoči oziroma podpore. Lahko da smo preveč pod stresom, preveč čustveno vpeti, kar privede do napačne komunikacije ali pa kreganja, zavračanja pomoči s strani svojca. Lahko, da čakamo na javni servis, v tem času pa stanje osebe že drastično nazaduje. Lahko pa najamemo nestrokovno pomoč, delavce “na črno”, ki nimajo pravih referenc ali znanja, ki s svojim delom povzročijo zdravstveno škodo, sami pa se potem niti nimamo nikamor za pritožit!

Informiranje ter povezovanje z medicinsko stroko

Hospitalizacije lahko drastično zmanjšamo, če se o stanju res dobro poučimo, in tu je plus, da je delovni terapevt dejansko zdravstveni delavec, da razume zdravstveni žargon, da pozna diagnoze, pa tudi način dela v UKC, na URI Soča, na klinikah in inštitutih. Osebo, ki je bila odpuščena domov ter njene svojce delovni terapevt alhko pouči ali pa opozori na kaj morajo biti posebej pozorni. V prvih dneh, še bolje pa ob odpustu iz bolnišnice se lahko izpustijo majhne, a pomembne malenkosti. Zdravila, prevoz, skrb za ubobje v hiši, stroški, dogovarjanje z zdravniki … Neusklajenost različnih služb hitro lahko privede do zmedenega starostnika in izgubo pomembnih informacij.

Ohranjanje funkcionalnih sposobnosti

Svojci pogosto nudijo preveč pomoči, če pa so odsotni, živijo daleč ali pa so prezaposleni, pa lahko nevede izpustijo pomembne vidike pomoči. Preveč pomoči nudijo, ker tudi oni težko preklopijo med bolnišnično oskrbo (kjer osebe niso videli), predvsem pa zaradi STRAHU pred ponovnim padcem, zlomom, skratka pred poslabšanjem stanja. Tukaj delovni terapevt s svojimi izkušnjami lahko oceni, kaj je najbolj smiselno. Preko pogovora in preproste analize aktivnosti (vstajanje/usedanje, uporaba banje, kuhinje, spalnice) lahko določi, ali se je oseba sposobna sama oskrbovati oziroma kje točno in v kolikšni meri potrebuje pomoč.

Če se funkcionalne sposobnosti osebe ohranjajo, če oseba dela sama vse tisto, kar še zmore, s tem krepi svoje sposobnosti, pridobiva na samozavesti, krepi svojo identiteto (se ne identificira več kot bolnik, ne-zmožni, ampak kot vedno-več-zmožni). Starejši, ki so bolj samostojni, funkcionalni, pa so manj dovzetni za zdravstvene zaplete, ki bi zahtevali bolnišnično obravnavo. Razlog je v njihovi boljši fizični in psihični odpornosti. Tudi, če zaradi kakšnega vzroka pristanejo v bolnišnici, je njihovo okrevanje pogosto hitrejše.

Pozornost na vse tisto, kar laik zlahka izpusti

Ponovna hospitalizacija je strah vsakogar, redko kdo hoče nazaj v bolnišnico. Obenem pa stres, konfliktne informacije iz bolnišnice in pa lastno neznanje lahko povzročijo, da nevede kaj izpustimo. Delovni terapevt ob prihodu osebe iz bolnišnice na njenem domu oceni tveganja v ožjem in širšem domačem okolju. To pomeni, da na samem licu mesta odstrani vse, kar lahko povzroči nevarnost in ponovno hospitalizacijo (kabli, smeti, zavihane preproge, prazen telefon). Lahko pa predlaga ali pa konkretno doda nove stvari (hoduljo, zviša posteljo za lažje uleganje v posteljo, s seboj prinese medicinske pripomočke, ki jih oseba potrebuje za premostitev kriznega stanja). Tudi prilagoditev prostorov je ključna (npr. postavitev pohištva tako, da se s hojco da priti okoli). Po potrebi delovni terapevt predlaga kdaj in kako naj se izvaja vaje za izboljšanje ravnotežja, koordinacije in splošne fizične pripravljenosti, kar pomaga pri lažjem izvajanju vsakodnevnih aktivnosti. S tem se neposredno preprečujejo tudi hospitalizacije. Strokovno oko pomisli na marsikaj, in ravno to ima lahko ključno vlogo pri samostojnosti ali pa nesamostojnosti. Pri varnosti ali pa razlogu za padec. Pri samozavesti, ali pa stalnem strahu o tem, kaj vse gre še lahko narobe.

Pomembnost zmanjšanja hospitalizacij

Svojci sami lahko res marsikaj naredijo, strokovno oko pa prinese dodatno znanje in dodaten par rok in oči, ki lahko naredi razliko med ponovno hospitalizacijo na eni strani in samostojnostjo osebe na drugi strani. Dodatnih zapletov zaradi neznanja si nihče ne želi. Med te zaplete sodijo preležanine, prenosljive bolnišnične okužbe, pa okužbe sečil, sepsa, pljučnice, delirij, zmedenost, daljše ležalne dobe ter zmanjšanje mobilnosti ali celo mišična distorfija, Pogosto je tudi hujšanje. Vse to povzroča daljše okrevanje, višje stroške za zdravstveni sistem ter, kar je veliko bolj pomembno; slabšo kvaliteto življenja in več trpljenja.

Delovna terapija na domu pomaga preprečiti vse te zaplete, kar je kjučno za dolgoživost osebe in za zadovoljstvo svojcev.

Preberite tudi, v čem se delovna terapija razlikuje od običajne pomoči na domu (klik).