Iz vprašanja lahko sklepamo, da oseba živi v hiši, da jo moti hrup, da jo moti, da stvari niso na svojem mestu. Morda je osebo z demenco tudi strah. Pomembno je ugotoviti, ali skupaj z njo živi še kdo. Ali je res kaj na tem, kar pravi. Na kaj lahko vplivamo in kako se primerno odzovemo? Najprej bomo pogledali, kako ravnamo, če gre za dejanski problem hrupa in premaknjenih stvari, potem kako se odzvati, če si oseba to domišlja, nazadnje pa, kako osebo popeljati iz tovrstne situacije, če ji povzroča stres in sproža odzivno vedenje.

Konkretno okolje, kjer živi oseba z demenco

Osebi najprej prisluhnimo in poglejmo ali je v okolju res kaj, kar lahko izboljšamo. Je morda v zgornjem ali v spodnjem nadstropju pozno zvečer hrup ali kdo že zgodaj zjutraj, ko je še tema, hodi v službo in dejansko povzroča hrup? Če oseba z demenco teh ljudi ne vidi, seveda lahko misli, da so v hiši tuji ljudje. Ne smemo in ne moremo predvidevati, da se oseba z demenco zaveda in spomni, da nad njo živi njena družina ali najemniki. Na dejavnike hrupa lahko sami vsaj malo vplivamo. Če se le da, se poskusimo prilagoditi tempu osebe z demenco. Kdaj hodi spat, kdaj vstaja? Smo lahko ob določenih urah tišji? Lahko osebo z demenco zjutraj obiščemo (ter jo ob tem še časovno in krajevno orientiramo, npr: “ata, danes je ponedeljek, 24. februar, ura je 7.30, grem v službo, rabiš slučajno kaj iz trgovine?”).

Validacija

Drug vidik so premaknjene stvari. Ali je kdo od družinskih članov, oskrbovalcev ali pomoči na domu, ki premika stvari iz stalnega mesta? Je bilo stanovanje pred kratkim prenovljeno? Je okolje novo? Če pa je staro, ali smo kaj odvzeli ali dodali? Bi bilo nam všeč, če bi nekdo v našem stanovanju premikal naše stvari?Seveda ne. Tudi, če so bile stvari premaknjene že pol leta nazaj, je za osebo z demenco to še vedno lahko moteče, ali pa vsakič znova pozabi na pretekle spremembe. Osebo vzamemo zares in jo vprašamo, kaj je prestavljeno. Skupaj prestavimo stvari nazaj na njihovo stalno mesto. Uporabimo metodo validacije, vživimo se vanjo in v to, kako hudo je, če ne veš kje so tvoje stvari. Skupaj napišemo seznam pogrešanih stvari (s tem damo osebi vedeti, da nam je mar za njeno stisko). Seznam obesimo na vidno mesto in osebi zagotovimo, da bomo stvari poiskali, v vmesnem času naj jih poišče ona. Če gre za vredne stvari, skupaj z osebo napišemo zapisnik, poročilo “za na policijo”. Na ta način nakažemo, da smo problem slišali, da nam je mar in da ga rešujemo. Ko/če oseba na to pozabi, lahko ob primernem času seznam odstranimo iz vidnega mesta.

Ne prepričujemo v nasprotno

Osebe z demenco nikoli ne prepričujemo v to, da se moti ali da si stvari le domišlja. To bo namreč v njenih možganih spodbudilo odpor do nas, morda bo izzvalo celo zmerljivke ali pa še huje, agresijo. Če osebo prepričujemo, da se moti, ji damo vedeti, da ji ne verjamemo, da njen vidik ni pomemben ali celo, da se nam laže. S tem bomo izgubili najvažnejši vidik, in to je odnos, pozitivna povezava. Ko bomo naslednjič prišli k osebi z demenco, se bo spomnila občutka, ki ga je imela ob nas (da ni bila slišana, da je bila v napoto, “nahruljena”), in nas ne bo marala.

Kaj se dogaja v možganih?

Za osebo z demenco je to, kar misli in vidi, resnično, ne glede na predložene dokaze ali argumente. Še vedno vidi, sliši, misli, spremenjeno pa je to, kako to dojema, kako si to razlaga. Pri demenci je namreč pogosto zelo prizadet prefrontalni korteks (del možganov, ki se nahaja spredaj, za čelom). Ta del možganov skrbi za nadzor naših odzivov, za sprejemanje odločitev, za presojo in za samorefleksijo.
Če torej oseba z demenco teh zmožnosti nima več, če čisto fiziološko ne more več miselno priti od točke A (nekaj je premaknjeno) do točke B (najbrž sem založil), si možgani sami sestavijo med seboj različne si podatke glede na prejšnje izkušnje (nekdo je enkrat nekam prestavil stvar X, ta stvar je ponavadi na kraju Y, kriv je Z).
Če torej osebi z demenco pojasnjujemo, zakaj se moti, je to tako, kot bi od dojenčka pročakovali, da hodi – z drugimi besedami, oseba z demenco preprosto nima sposobnosti, da bi v možganih povezala logične stvari.

Čustva

Drugi del zgodbe je v čustvih. Oseba, ki verjame, da ji nekdo hodi v hišo in premika stvari, se najbrž ne počuti – varno. Počuti se tudi nemočno, saj sama te situacije ne zna rešiti. Zato je razdražljiva, vzkipljiva, ne more regulirati svojih čustev tako kot ljudje z zdravimi možgani. Pri demenci je prizadeta tudi amigdala, del možganov, ki skrbi za to, da prepoznamo nevarnosti in zadovoljimo svoje potrebe. Če se torej oseba z demenco počuti nevarno, pa ji ne verjamemo in je ne pomirimo, se situacija lahko drastično poslabša.

Oseba z demenco in zaznavanje impulzov iz okolja (senzorika)

Oseba z demenco ima spremenjeno zaznavanje, kar vemo iz raziskav možganov (klik na vir), ki pokažejo prizadet oziroma stanjšan senzorni center v možganih. Za primer se lahko osredotočimo na vidno in slušno zaznavanje. Osebe z demenco še vedno vidijo, spremeni pa še način, kako interpretirajo prejetevidne informacije, kar je najpomembnejši del vida. Nek  dejanski vidni dražljaj lahko interpretirajo povsem drugače kot zdrav človek Predlog: Ko zagledajo lasten odsev na polprosojnih steklenih vratih, se jim lahko zdi, da je še nekdo v sobi.  Podobno je pri sluhu. Oseba z demenco lahko sliši ropot radia v zgornjem nadstropju, pa bo mislila, da sliši glasove, ki jo opravljajo. Lahko sliši, da je nekdo zaloputnil avtomobilska vrata, pa misli, da so bila to vrata v njeni hiši, da nekdo vdira. Seveda moramo preveriti tudi, ali gre dejansko za slušne ali vidne halucinacije, v tem primeru se je dobro posvetovati z zdravnikom, psihiatrom, ki bo znal prilagoditi terapijo. Gre morda za stranski učinek ali za medsebojno delovanje večih različnih zdravil? Vprašajmo farmacevta.

V tej situaciji lahko izberemo nekaj strategij, važno pa je, da smo pripravljeni in da imamo na voljo več kot eno strategijo. Največ lahko naredimo sami, če se odzovemo mirno in osebi z demenco damo vedeti, da je jemljemo resno. Spremenimo pa lahko osebo, okolje ali okupacijo (dejavnost).

Pomiriti osebo z demenco

Sprememba osebe: 

– V stanovanje pripeljemo upravnika bloka, ki pregleda, kaj manjka in napiše zapisnik.
– Uporabimo humor. Npr.: “Tile tatovi so pa res hudobni. Kako ste pa s takimi nepridipravi opravili v starih časih?” Osebo nato zapletem v pogovor o življenju v starih časih.
– Pregledamo slušni aparat. Npr.:  “ata, saj ne verjamem, da je bilo to, pa vseeno dajva preverit … slišala sem, da lahko včasih slušni aparat oddaja čudne zvoke ali pa se pokvari. A lahko preverim, če deluje baterija?  Preveriva ali dobro slišiš, če pozvonim na zvonec pri vratih.?”

Sproti lahko tudi preverimo če ima čista ušesa, če si morda želi umiti zobe ali postriči brke. Če pa je pri vhodnih vratih, lahkogre še ven poslušat, če sliši ptičje petje ipd.

Sprememba okupacije:

– Osebo preusmerimo na to, da gre delat kaj, kar jo bo pomirilo. Npr.: “Ata, vidim, da te tole res žre, da ti je težko. Greva najprej pripravit en čaj in sendvič, da se ogrejeva, pa bova med pripravo skupaj domislila načrt, da odženeva tele ljudi.”
– Osebo preusmerimo na to, da gre delat kaj, kar bo prispevalo k boljšemu jutri. Npr. “Ata, tako pa res ne gre več. Pojdiva vsaj očistit okna, da boš naslednjič dobro videl, ko bo kdo prišel. (Greva po krpo in čistilo za okna, vmes se lahko lotiva tudi zlaganja krp ipd).

Sprememba okolja:

– Osebo peljemo v drug prostor. Npr. “Joj, tole je pa res grozna situacija. Ali greš z mano v garažo, bova pogledala, če imamo kakšno novo ključavnico, da jo bomo zamenjali.” Vmes se morava še obleči za ven, pa če oseba vmes pozabi, greva lahko celo na sprehod.
– Osebo vzamemo s sabo. Npr. “Joj, res imaš kar malo stvari, vidim, da so ti veliko vzeli, pridi, greva kupit nove.” (Greva lahko skupaj nakupih, lahko pa samo napiševa seznam stvari, ki jih oseba potrebuje).

Kakšne so se vam zdele ideje, ste jih lahko uporabili, so delovale? Napišite v komentar